POKRAJINSKI SVETOVALEC

Trinko je bil tudi 22 let pokrajinski svetovalec v Vidmu (consigliere provinciale di Udine). Pokrajina je imela do 1904 50 svetovalcev, potem 60, razdeljena je bila na 18 volilnih okrožij (mandamento), trinkovo je bil Čedad, ki je imel 6 svetovalcev. Kandidiral je na katoliški Ljudski stranki (Partito popolare).

Na prvih volitvah 13. julija 1902 je dobil 1483 glasov, pred njim je bil le dr. Geminiano Cucavaz, ki je Benečane zastopal že 20 let.

Trinkova izvolitev je vzbudila v videmskih časopisih velik odmev, najlepše priznanje pa mu je dala liberalna La Patria del Friuli “Prvi duhovnik (prete) je, ki vstopa v naš svet, tako so govorili včeraj vsi in z grenkobo so to ponavljali zagriženi protiklerikalci… Vendar pa je treba zaradi resnice, kateri je Patria trdovratna prijateljica, omeniti, da je Trinko izredno nadarjen in celo cenjen zaradi svojih študijev na Dunaju in drugod. Pred kratkim je bil imenovan za člana Akademije, ki ni gnezdo klerikalcev. Literat, zgodovinar, narodopisec, glasbenik… eden izmed predstavnikov kulture in inteligence v našem patriarhalnem semenišču” (14. julija 1902).

Trinko je bil res prvi duhovnik, ki je bil izvoljen v videmski pokrajinski svet, kjer je bil cvet furlanske liberalno-nacionalistične (tudi framasonske in antiklerikalne) gospode (npr. 1911 je bilo 17 odvetnikov, 19 doktorjev, 8 plemičev…)

Na drugih volitvah 12. junija 1910 so volili tri svetovalce in največ glasov je dobil Trinko – 2044; njegov neposredni nasprotnik je bil prof. Francesco Musoni iz Špetra, kjer je bil 29 župan, sprva zagovornik asimilacije, potem mirnega sožitja; izvoljen je bil 1914 (PSBL II, 481-83).

Na tretjih volitvah 28. junija 1914 so volili vseh šest svetovalcev, Trinko je bil tretji s 5010 glasovi. Na zadnjih volitvah 10. oktobra 1920 so spet volili vseh šest svetovalcev, Trinko je bil prvi s 5901 glasovi.

Trinko je bil na gospodarskem in upravno-političnim delu izmed vseh furlanskih katolikov morda najbolje pripravljen, poznal je okrožnice papeža Leona XIII., sodeloval je z idejami in akcijami don Luigia Sturza, pomagal pri ustanovitvi Katoliške banke (Banca Cattolica) v Vidmu, zagovarjal in sodeloval v katoliškem tisku.

Na sejah je stvarno posegal v razprave, skrbel za svojo Benečijo, a imel pred očmi vso videmsko pokrajino. O svoji hriboviti deželi je govoril z ljubeznijo, prizadetosjo, hotel ji je pomagati na vseh poljih. Potegoval se je za nova pota in ceste, da bi bili z njimi ljudje povezani med seboj z železnico, ki jih je odvažala v svet za kruhom.

Skrbel je za napredno živinorejo, pašnike, umno kmetovanje, za sadjarstvo in vinogradništvo, hotel je ustvariti ljudem pogoje, da bi mogli dobiti doma dovolj kruha.

Večkrat je zagovarjal železniško povezavo z novo avstrijsko progo Jesenice-Gorica, ki bi Furlaniji odprla vzhodne dežele.

Nasprotoval je neomejenemu lovu, ki uničuje ptice in živali, koristne kmetjistvu.

Potegoval se je za ustanovitev Urada za delo v Vidmu, za pomoč izseljencev, za slepce, za boljšo oskrbo umsko bolnih, ki jih je bilo v pokrajini precej (31. julija 1916 v umobolnicah 1397).

Odkrito in jasno je govoril tudi o idejnih in narodnih vprašanjih, če so prišla na dnevni red.

Čutil se je italijanski državljan, nikoli pa ni skrival, da je zaveden Slovenec.

1892 je posegel v polemiko lista Il Friuli, ki je hotel v več člankih očrniti vse, ki so se borili za kulturni in gospodarski napredek Benečije.

Predlagal je, naj bi postala Benečija kulturno avtonomna (“uno statarello a parte, completamente autonomo”).

Ko so planili po njem, je utemeljeno pojasnil, da ne gre za politično odcepitev od Italije, ampak za duhovno, kulturno avtonomijo, da bi mogla Benečija (Slavia Italiana) braniti in ohranjati svoja ljudska izročila in se tudi gospodarsko dvigniti ob podpori krajevnih in državnih ustanov.

V pokrajinskem svetu ni več zagovarjal avtonomije, trudil se je samo za gospodarski napredek.

Ponovno se je Trinko izpostavil napadanju, ko je na seji 8. maja 1911 proti proslavljanju 50- letnice proglasitve kraljevine Italije, češ da bi to razžalostilo verskega poglavarja, zato se je z osmimi svetovalci vzdržal pri glasovanju.

V sejo se je vmešal prefekt, naslednji dan pa so videmski časopisi napadli katoliške svetovalce kot nasprotnike zedinjene domovine in Rima kot prestolnice.

Njihovo razlago je sprejelo javno mnenje in katoliškim svetovalcem za dolga leta vtisnilo pečat sramote.

Videmski dogodki so dvignili hrup po vsej državi, govorili so tudi o slovanskem iredentizmu, katerega nosilci v Furlaniji naj bi bili duhovniki Nadiških dolin in proti katerim bi bilo treba poostriti nadzorstvo in sankcije.

Trinka niso izvolili v nobeno pokrajinko komisijo ali ustanovo, šele po prvi svetovni vojni se je položaj spremenil.

Na seji 17. novembra 1920 so ga izvolili za namestnika (suplenta) pokrajinskega odbornika, na seji 5. julija 1921 pa za rednega pokrajinskega odbornika. Na sejij 8. avgusta 1921 so ga celo predlagali za predsednika pokrajinskega odbora, a je dobil samo en glas.

Bil je voditelj svetovalcev ljudske stranke in je večkrat začel govor z besedami: “V imenu naše skupine…”

Zadnja seja pokrajinskega sveta je bila 6. marca 1923, ker je dva dni pozneje krajevski odlok štev. 759 razpustil pokrajinski svet.

Celotno Trinkovo delo v pokrajinskem svetu z dobesednimi posegi je obdelano v razpravi martina Jevnikar, Ivan Trinko pokrajinski svetovalec v Vidmu 1902-1923 (Acta Ecclesiastica Sloveniae 6, Ljubljana 1984; krajše tudi v Trinkovem koledarju 1983, 1984).

Ko je prišla po prvi svetovni vojni Primorska pod Italijo so se obračali na Trinka duhovniki in politični voditelji.

O svojih posredovanjih je poročal tudi Virgiliju Ščeku v pismih, ki jih je ta prepisal za svoje Paberke, od koder jih je priobčil Marko Tavčar v razpravi Ivan Trinko posrednik med slovensko politično organizacijo in Sturzovo Ljudsko stranko (Koledar Goriške Mohorjeve družbe 1990).

Že v 1. pismu (24. oktobra 1920) pravi, da bo stranka “krepko podpirala v vsakem oziru” slov. koristi, o tem je “govoril že večkrat v merodajnih krogih”, povezal pa jih bo tudi s furlanskimi katoliškimi poslanci.

Dne 13. januarja 1921 je Ščeku svetoval, naj nastopijo Slovenci na bližnjih volitvah samostojno, poslanci Ljudske stranke jih bodo podpirali.

Po volitvah (15. maja 1921) je sporočil 6. junija 1921 Ščeku, da je pisal don Sturzu s priporočilom odv. Pettoella, političnega tajnika Ljudske stranke v Furlaniji, “dolgo pismo in vse podrobno razložil, in sicer z najkrepkejšimi izrazi”, toda don Sturzo ni odgovoril in tudi na drugo pismo ne.

Prosil je furlanskega poslanca Fantonija, “naj gre osebno po odgovor. Nič!”

Potem je naročil tajniku Pettoellu, “naj pove don Sturzu v najkrepkejsih izrazih vse, kar mu gre od moje strani”.

Končno je pisal don Sturzo v Treviso in sporočil, naj pride Trinko k njemu.

“Seveda nisem šel, ampak sem naročil prijatelju, naj mu jasno in točno pove, da si bojo Slovenci znali sami pomagati in da pošiljajo ‘al diavolo’ don Sturza in njegovo stranko”.

Dostavlja značilno ugotovitev, da bodo morda “še najbolj v narodnem oziru pomagali socialisti” in furlanski katoliški poslanci.

Iz pisma je razvidno, kako neizprosen je bil Trinko v borbi za narodne pravice.

Pozneje je politično društvo Edinost vzpostavilo uspešne odnose z Italijansko ljudsko stranko in s samim don Sturzom in tudi Trinko je še naprej delal v tej stranki.

Drugo stalno službo (poleg prof. v semenišču) je imel Trinko v Collegio Nobili Dimesse (Zavod Ubogih sester), kjer je bil od 1901 izvoljeni spovednik, že prej pa je svovedoval gojenke.

Naloga je bila težka, ker “je moral uporabiti vso bistrost in znanje, vso svojo izjemno uravnovešenost, da je lahko vodil skupnost, v kateri so nekatere redovnice ravnokar naredile obljube, druge pa so raje še naprej živele kot samotarke ” (suor Rosalia Olanda Miazzo).

1913 je prenehal biti spovednik in je postal ravnatelj. Njegovo načelo je bilo, naj se spoštuje volja in svoboda vsake sestre.

Zavod je vodil duhovno in gospodarsko. Vsako jutro je maševal sestram in gojenkam, popoldne ob štirih se je spet vrnil.

Katekizem je poučeval novinke in sestre, verouk gojenke zavoda in privatnih šol.

Za zavod je skladal cerkveno glasbo, vodil petje in ga spremljal na harmoniju. Vodil je seje, na katerih so sestre izbirale spovednika, s škofom je bil navzoč na kapitljih, na katerih so sestre volile vrhovno predstojnico, vodil obnovitvena dela, spremljal gradbena dela za novo kapelo (1932-33).

Trudil se je za združitev Ubogih sester v Padovi in Vidmu in bil zaradi tega 18. julija 1917 pri papežu.

Oktobra 1917 je sestre preselil v Padovo in potem v Firence, ker so zavod spremenili v vojsko bolnišnico, po vrnitvi je pomagal pri obnovi (suor Rosalia Olanda Miazzo, Monsignor Giovanni Trinko, Trinkov simpoziji v Rimu, 139-54).

Po beneško-furlanski navadi je napisal za nove maše, poroke in druge slovesnosti vrsto knjižic z biografskimi podatki in pesmijo, pogosto z narodnopismo noto: A. Bankič, 1890; O posvečevanji premilostljivega g. g. – P. Antivarija, pomožnega škofa videnskega (pesem, Il Cittadino Italiano 25. februarja 1894, posebna številka); M. Zabreščak, 1895; Musoni-Velišič, 1897; Pertoldi-Franz, 1899; Della Giusta-Grassi, 1899; Della Giusta-Missaglia, 1900; Della Giusta-Levis, 1900; Božo Monkar, 1903 (ponat. Trinkov koledar 1972, 33-37); J. Domenis, 1905 (pesnitev Videnje, ponat. M. 1923, 170-72); Premilost. G. G. Berengu, bodočemu našemu pastirju (Trinkov koledar 1984, 55-57, pesem z Trinkovim italijanskem prevodom); J. Škurj, 1907 (pesem Ob novi maši, ponat. M 1923, 173); I. Petričič, 1908; A. Birtič, 1909; Furchir-Coren, 1912; Ricc. della Torre, 1917; škof Fortunato de Santa, 1938; M. T. Zanutta, 1940.

Napisal je daljši uvod v pesniško zbirko G. Ellero, Intermezzi della vita, Ud. 1904.