Angelo CRACINA

Angelo Cracina

duhovnik, raziskovalec in narodpisec

Raschiacco/Fojda 16.4.1909-Čedad, 20.9.1992

 

Po očetu iz Brezij (Tipana) je bil Slovenec, po materi Furlan. Posvečen za duhovnika 23.julija 1933, je bil po Paularu in Guminu kaplan v Gorenjem Barnasu, kjer je kljub fašistični prepovedi uporabljal slovenščino v bogoslužju. Leta 1939 je postal župnik podutanske fare v Sv. Lenartu, kjer je ostal do leta 1966, ko je bil premeščen v Bujo, nato imenovan za kanonika čedajskega kapitlja (1982).

Po vojni sta ga nacionalistični časopisa Il Tricolore in La vedetta del Natisone napadali. Tarča napadov so bili seveda tudi drugi beneški duhovniki, ki so uporabljali slovenski jezik v cerkvi, ki so jim očitali protidržavno delovanje, protiitalijanstvo in filokomunizem. Pisal je prefektu Candoliniju, ki mu je potrdil, da lahko uporablja slovenščino v bogoslužju*. Strupeno sta ga napadla tudi Messaggero Veneto in Il corriere della sera, ki sta ga obtožila izdajstva in titovstva. Vložil je tožbo, a ga je nadškof Nogara prepričal, naj jo umakne. Sam škof pa je nastopil v bran napadenih duhovnikov s člankom v listu La vita cattolica (1950).

Cracina je bil tarča napadov tudi časopisov Friuli liberale in Arena di Pola. Kljub prepovedi škofa je vložil tožbo in zmagal pravdo.

Diplomiral je iz liturgije na univerzi v Padovi (1968), dosegel je licenco teologije (1971) in doktorat iz pastoralne liturgije na Lateranski univerzi v Rimu (1974). Svojo disertacijo Slovenci v Nadiški dolini. Vernost in pastorialni problemi (Gli slavi della Val Natisone. Religiosità e problemi pastorali), dopolnjeno in razširjeno, je objavil leta 1978.

Njegovo ime pa bo ostalo v trajnem spominu v zgodovini slovenskega pisemstva, ker je odkril  Starogorski rokopis (1492-1498), ki ga je leta 1974 objavil v koledarju Goriške Mohorjeve družbe in nato v samostojni brošuri Stare slovenske ljudske molitve pri starogorskem samostanu (Antiche preghiere popolari slovene del Santuario di Castelmonte).

V desetih brošurah je prikazal pomembnost in lepoto starih verskih običajev (Devetica božična v podutanski fari) in ljudskih navad.

 

*Sobrat Cramaro je napisal vladnemu predsedniku F. Parriju ter v vednost zunanjemu ministru A. De Gasperiju. Parri je tedaj poslal stroga navodila videmskemu prefektu Candoliniju, naj zaščiti narodne pravice slovenskega življa v videnski pokrajini. Candolini je 1. avgusta 1945 pismeno odgovoril Cracini, da nima nič proti temu, “da se med Slovenci uporablja slovenski jezik pri pridigah in spovedi ali če se kdo posveča pouku tega jezika. Saj nismo zaman izšli iz fašistične kratkovidne in absurdne politike, ki je nasprotovala Slovanom zaradi njihove prvotne narodnosti”

 

Vir: Primorski biografski leksikon, 3. snopič, Goriška Mohorjeva družba, 1974 Gorica