KAKO JE NASTALO BENEŠKO GLEDALIŠČE
Aldo Clodig
O gledališču smo se začeli pogovarjati v krogu kulturnega društva “Rečan” z Les. Bila so leta, ko je društvo komaj ustanovilo, in okoli njega je bilo veliko mladine, dosti idej, pa tudi dobre volje za delo. V tistih časih se je okrepil zbor “Rečan“, rodil se je « Senjam beneške piesmi » in je večkrat prišla na vrsto ideja, želja za gledališke predstave. Že več let je prihajalo k nam « Slovensko Stalno Gledališče » iz Trsta. Četudi zelo po redko, ali na « Dan emigranta » v Čedadu ali po naših cerkvah za kako pobožno predstavo. Vedno pa se je postavljal problem razumevanja, ker je Slovensko stalno gledališče igralo vslovenskem knjižnem jeziku ki ga je malo benečanov poznalo : tako je nastala ideja, da bi bilo treba pripraviti igre v beneškem narečju…
Ideja se je takoj spremenila v delo, člani društva “Rečan” so se skupaj potrudili in zapisali kako komedijo ali skeč ali dramo. Ožja skupina je dela pregledala in izbrala “Naš Božic”, ki je tako bil predstavljen kot prvo gledališko delo v beneškem narečju.
Zbrali smo tako temo, ker v dolinah nismo imeli dvorane, ki bi lahko sprejela gledališko predstavo, imeli pa smo cerve in tako smo prav v cerkvi na Lesah prvič igrali z našo dramsko skupino.
To ni bilo še beneško gledališče, pa iz tistih vrst je nastalo sleblo igralcev, ki so se preselili v novo društvo ko je bilo ustanovljeno.
Tudi drugod po Benečiji se je v tistih letih pripravljalo kake otroške igre in tako je bilo tudi pri Svetem Štoblanku, kjer je bil za župnika prè Mario Laurencig, ki je imel veliko ljubezen do gIedališča. Enkrat smo se srečali na nekem zborovanju in nekateri člani društva ‘‘Rečan” so ga vprašali: “ Gospod Marjo, ka bi se na moglo ustanovit eno dramsko beneško skupino?” “oh, Buoh pomaj! Zaki da ne!” je bil odgovor, in tam je bil začetek “ Beneškega gledališča”, četudi samo v besedah. Takrat nam je priskočil na pomoč strokovnjak Filibert Benedetič, ki je bil direktor Slovenskega stalnega gledališča v tistih letih. Prinesel nam je statut in, kar je bilo še bolj važno, nam obljubil, da nam bo pomagal pri organizaciji in drugih tehničnih težavah.
In res je daržalo, poslal nam je režiserja, Adrijana Rustijo, poskarbel nam je za prve kostime in scenografije, za zavese, luči in tako dalje.
Strokovni pristop je dvignil kvaliteto in že prvi nastop na Dnevu emigranta v Čedadu z igro Izidorja Predana “Beneška ojcet” je naši skupini prinesel velik uspeh pri naših ljudeh po Benečiji.
Tako so se k skupini pridružili še drugi, ki so stopili na oder, iz vseh beneških dolin, in vodstvo gIedaIišča, na varhu katerega je bil zmerom prè Mario Laurencig, se je potrudilo, dolo se je razširilo in že navadnemu nastopu na Dnevu emigranta se je pridružila tudi druga predstava za”Dan žena”, osmega marca. Ta predstava je bilavsa beneška, od tistega, ki je napisal tekst, do igralcev, od scenografa do režiserja. Tako so zrasli novi pisatelji, novi režiserji, novi igralci, četudi ni bilo prostorov za vaje, ni bilo odrov in dvoran za predstavo. Prvi ‘‘osmi marec’’ smo napravili v fabriki na Čemurju, ki je za en večer z velikim delom, postala prav lepa gledališka dvorana.
Bila so tista leta po potresu, težka leta, pa smo se prebijali med težavami, ker je vse kazalo na boljše čase. Kmalu nam je bila na razpolago telovadnica na Lesah, kjer se je rodilo dosti našega dela, kjer smo predstavljali naše igre, dokler se je moglo, in skupina je rasla; tako je zrasla, da smo si upali pripraviti tudi poletni tečaj za naše igralce, ki je trajal več dni. V teh letih smo zaigrali morda več kot štirideset iger, gostovali smo
po Benečiji, pa tudi po tržaških in goriških društvih v zamejstvu; hodili smo po svetu do naših emigrantov, pa tudi na Koroško in v matično domovino…
Vrh našega dela je biI nastop v Cankarjevem domu v Ljubljani na prireditvi ‘‘Tam za goro’’, kjer smo igrali tudi neposredno za RTV Ljubljana.
Potrudili smo se tudi za radijske oddaje kot posebna skupina, pa tudi v okviru oddaje “Nediški zvon’’.
V teh letih se je okrog Beneškega gledaIišča vrtelo veliko kulturnega dela v Benečiji, imeli smo trenutke z dobrim uspehom in tudi čase, ko se je zdelo, da se ne spIača naprej, imamo pa vtis, da je naše delo služilo ne le nam, ampak tudi vsej naši skupnosti, in smo prepričani da ne more biti več Benečije brez našega beneškega gledališča Iz Trinkovega koledarija