ZVEZA BENEŠKIH ŽEN IN POMEN 8. MARCA
Kot smo si želele, končno v tej 101. številki tega petnaj-stdnevnika se je našel kotiček tudi za Zvezo beneških žen. Do sedaj nas je približno 50, ki se redno sestajamo in naše delo je plodovito. Na vsak način mislimo, da mnogo žen čuti potrebo, da bi se združile z nami, a ne poznajo naše organizacije. Se zahvaljujemo torej Novemu Matajurju, ki nam daje možnost, da se predstavimo in da naslovimo svojo poslanico vsem ženam naših dolin. Nekatere izmed nas že več let sodelujemo z ženami, ki so organizirane v UDI v Čedadu. S to organizacijo sodelujemo tudi sedaj. Pred časom smo se zavedle, da bi lahko dosegle večjo udeležbo žen iz Benečije, ki so tudi čutile potrebo delovati v javnem in socialnem življenju, če bi se same združile v naših dolinah. Tako s čut eno zavednostjo in živahnostjo, smo se zbrale vse skupaj in razpravljale o naših problemih in se je pojavilo dejstvo, da kljub temu, da imamo enake probleme kot vse druge žene, mi imamo še enega več: pripadnost etnični manjšini. Jezikovni problemi etnične manjšine, z dodatkom ekonomske zaostalosti naših dolin, je ustvarilo v naših ženah večje težave za vključitev v družbo, kakor v drugih krajih. Vse vemo, kako je bilo težko življenje osamele žene pred leti in, nažalost, tudi danes. Naše žene so bile prisiljene živeti same zaradi emigracije in so vzdrževale gospodarstvo tiste družbe, ki jih je potiskala v stran. Ni bilo dovolj: naše gospodarstvo se je izlivalo v Furlanijo, kjer se je šeenkrat počutile žena drugačna in še bolj na rob postavljena od družbe, ki je ni poznala. Taka ponižanja ustvarjajo rane, ki jih je težko zaceliti v kratkem času in brez zdravila. Sedaj mi hočemo to: jih zdraviti in se pomagati med nami, da se bomo mogle spopasti z družbo. Je naravno, da za dosego tega cilja v najkrajšem času, se naslanjamo na vse tiste, ki vodijo to borbo že leta, torej vsa naša kulturna društva in vse tiste, ki so blizu naše ženske Zveze. Mnogo si pričakujemo od pokrajinske konference o etnično-jezikovnih skupinah v Vidmu, ki, kakor gledamo me, bi morala priznati — in ne dvoumno — vse naše pravice. Po vsem svetu je bila priznana (čene drugega) ženi pravica in dolžnost, da se bori za popolno vključitev v družbo, zatorej mi žene iz Benečije, bolj kot na druge, smo računale na svoje lastne sile in na sodelovanje ali vsaj razumevanje te družbe. Nažalost ni bilo tako. Ob naši prvi zahtevi za preprosto uporabo dvorane za praznik 8. marca, naslovljeno na občino Št. Lenart, smo bile razočarane. Ne samo, da nam je bila odklonjena, a smo bile premetane kakor slaboumne od župana do predsednika društva, ne da bi dosegle — vsaj zaradi dobrega vednja — pismenega odgovora, kakor smo bile zaprosile že en mesec prej. prizanašamo obnašanju nezaupanja ( ker izhaja iz nevednosti) tega upravitelja do skupine žen, ki nekaj prirejajo, a ker se gre za 8. marec, mednarodni praznik žene, proglašen od konference v Helsinkih in prepovedan samo v fašističnih režimih, smatramo, da je odklon vse graje vreden. Toda je prav isti datum. 8. marec, z globoko pomembnostjo, ki jo predstavlja žrtvovanje naših stavkajočih tovarišic, ki so bile žive sežgane, ker so bile zaprte na dvorišču svojih tovarn, ki nas spodbuja v borbi za zrušitev vseh pregraj in da se napotimo, zavedne in svobodne v človeško družbo.
Bruna Dorbolò Strazzolini
(Novi Matajur, 15.03.1978)