OSEM TRINKOVIH RISB S SVINČNIKOM

Osem originalnih Trinkovih risb s svinčnikom iz začetka 20. stoletja je od 7. novembra last kulturnega društva Ivan Trinko. Poklonil nam jih je čedajski inženir Ruggero della Torre, ki jih je našel v bogati arhivski zapuščini svojega deda Ruggera della Torre.

Ivan Trinko je bil v prvi vrsti dušni pastir in vzgojitelj, a tudi politik, poliedričen in nadarjen intelektualec, ki se je preiskusil na številnih področjih, od literarnega in publicističnega do prevajalskega in skladateljskega. Amatersko se je ukvarjal tudi s slikarstvom.

Bil je vešč fotograf in posnel številne domače pokrajinske motive. Izdelal je tudi veliko število perorisb in risb s svinčnikom. Leta 1900 je Trinko postal član Slovenskega umetniškega društva v Ljubljani in z dvema perorisbama se je isto leto udeležil tudi prve slovenske umetniške razstave v slovenskem glavnem mestu. Večkrat je kolektivno razstavljal tudi v Vidnu. Sedaj, po zaslugi družine della Torre, se lahko seznanimo tudi mi z delom njegove slikarske ustvarjalnosti.

Kdo pa je hranil Trinkove risbe? Ruggero della Torre je bil znamenita čedajska osebnost. Nad štirideset let je bil profesor na čedajski gimnaziji, v obdobju 1905-1933 tudi ravnatelj Arheološkega muzeja. Bil je tudi arheolog in vodil izkopanine še med prvo svetovno vojno, zlasti leta 1916, ko so se začela gradbena dela za železnico Čedad-Kobarid. Človek velikega znanja in široke kulture je bil cenjen filolog in priznan izvedenec za Danteja. Bil je globoko veren. Gojil je stike in si dopisoval s številnimi intelektualci ne le iz Furlanije. Gotovo je bil v stiku tudi s Trinkom. V svojem arhivu pa je hranil vse, še najbolj drobne beležke in vsakdanje račune.

“Prepričan sem, da sta se s Trinkom poznala“, pravi vnuk, ki je v dedovem arhivu našel tudi druga dragocena pričevanja, vezana na slovenski jezik, vključno s slovensko slovnico.“Teh osem risb želim pokloniti vašemu društvu, ker vem, da pridejo v prave roke“, je dodal, ko jih je izročil hvaležni predsednici.

Med primarne naloge kulturnega društva Ivan Trinko sodi namreč tudi skrb za širjenje poznavanja zapuščine in dediščine msgr. Ivana Trinka med beneškimi ljudmi in v prvi vrsti med mladimi generacijami. Žal nima v svoji lasti veliko originalnih pričevanj o njegovem delovanju, saj Trinkovo zapuščino hranijo različne kulturne ustanove, del pa je gotovo v lasti zasebnikov.  Ob zadovoljstvu za komaj prejeto darilo, izražamo upanje, da bomo še naprej dopolnjevali naš arhiv, ki je vsekakor že sedaj bogat in odprt vsem, ki se zanimajo za Trinka in njegovo delo.

Iole Namor