PREVAJALEC IN POSREDNIK MED SLOVENSKO – SLOVANSKO IN ITALIJANSKO KULTURO

PREVAJALEC IN POSREDNIK

MED SLOVENSKO – SLOVANSKO IN ITALIJANSKO KULTURO

 

Iz slov.:

Prof. Arturo Cronia je v svoji obsežni knjigi La conoscenza del mondo slavo in Italia (Padova 1958) zapisal, da so iz vseh slovanskih literatur prevajali številni domačini, ki jih imenuje “gostje” in “zavezniki”, o Slovencih pa piše: “Skoraj odsotni Slovenci, če se izvzame italijanski-slovan Ivan Trinko” (str. 707).

Trinko je zares zaslužil Cronievo pohvalo.

Iz bogoslovja je 11. novembra 1884 pisal Franu Levcu, uredniku Ljubljanskega zvona, da je prevedel Tavčarjevo povest Vita vitae meae, ki je prva slovenska povest v italijanščini.

Izhajala je v podlistku videmskega katoliškega dnevnika Il Cittadino Italiano od 27./28: februarja do 10./11. marca 1885 (štev. 47-56) pod naslovom Vita vitae meae. Scena storica del dott. Giovanni Tavčar. Versione dallo sloveno di G. T.

 

Leto pozneje je izšel v istem listu prevod Stritarjevega romana Gospod Mirodolski pod naslovom Il signor di Valpacifica. Racconto di Giuseppe Stritar. Versione dallo sloveno di Ivan Trinko (od 3./4. februarja do 5./6. aprila 1886, štev. 26-75).

Med prevajanjem se je Trinko po Levčevem posredovanju obrnil na Stritarja, da mu dovoli  prevod, spremembo imen in kako krajšanje. Stritar mu je dvakrat prijazno vse dovolil (pismi je objavil Marijan Brecelj v Trinkovem koledarju 1968; nista pa v 10. knjigi Stritarjevega Zbranega dela). Trinko je črtal nekaj predolgih opisov narave, imenom pa je dal italijansko obliko.

Da je roman v prevodu uspel, kaže tudi to, da so ga ponatisnili v goriškem tedniku  Il Rinnovamento, ki ga je izdajal Hrvat Ivan Kušar, ki se je naučil slovenščine. Izhajal je pod naslovom Giuseppe Stritar, Il Signor di Valpacifica. Racconto. Versione dallo sloveno di Zamejski (od 12. julija 1893, štev. 60, do 14. julija 1894, štev. 113, 49 nadaljevanj). Prevod je Trinko precej popravil.

V Il Rinnovamento je izšel tudi prevod Gregorčičevega Človeka nikar1  kot Ma l’uomo non crear…! (10. februarja 1889, štev. 9). Zadnji del, ki ga je kritiziral Mahnič, je ublažil in razširil (Gregorčič 49 verzov, Trinko 64).

Za Prešernov album, ki ga je ob stoletnici pesnikovega rojstva uredil Anton Aškerc (Ljubljana 1900), je Trinko prevedel naslednje pesmi: Serenata (Pod oknom), Dove? (Kam?), La madre illeggittima (Nezakonska mati), Al poeta (Pevcu) in sonete: Gli omeri nostri vi daranno il canto (Očetov naših imenitna dela), O donna, le tue lodi e del mio cuore (Ran mojih bo spomin in tvoje hvale), Mesto suonò il mio canto fra le alpestri (Obdajale so utrjene jih skale), La patria nostra lotte si ebbe a stento (Viharjev jeznih mrzle domačije), Vivono ajhmè! di pianto e di dolore (Jim moč so dale rasti neveselo).

Za 600- letnico Dantejeve smrti je izdal Alojizi Res zbornik Dante. Raccolta di Studi (Gorica 1921). V njem je sodelovalo 13 slovenskih in italijanskih znanstvenikov.

Dva rokopisa je Trinkov prevedel v italijanščino in sicer: Aleš Ušeničnik, Dante e la filosofia, in Vojeslav Mole, Dante e i romantici polacchi.

IZ ČEŠČINE

 

1. CHLUMECKY, Gli angeli superbi (Leonardo da Vinci, Milano 1888), in

JAN KLEKANDA, Il traditore (Il Cittadino Italiano od 12. maja do 2. junija 1901).

 

IZ RUŠČINE

 

NIKOLAJ AL. NEKRASOV, Tristi ricordi (Il Rinnovamento 17.2.1894), La guerra (ibidem 9. junija 1894 in Il Cittadino Italiano 6. marca 1896), Il villaggio nativo (Il Rinnovamento 17. februarja 1894);

 

5. S. PUŠKIN, Ai detrattori della Russia (Klevetnikam Rosiji– Il Pensiero slavo, Trst 5. oktobra 1895);

Skupaj z Giovannijem Lorio iz Felter sta tam izdala Puškinovega Borisa Godunova (1899).

 

L.N. TOLSTOJ, Dove c’è carità c’è Dio (Il Pensiero slavo 19. oktobra  1895, v knjižici pri Tipografia del Patronato, Udine 1898).

 

I.S. TURGENJEV

Nekaj črtic iz Lovčevih zapisov je objavil v reviji Leonardo da Vinci 1888, tri v Il Cittadino Italiano: Dalle note di un cacciatore (6. februarja 1901), L’abboccamento  (od 6. do 20. junija 1911), Il bosco e la steppa (od 3. do 17. marca 1911).

 

GIOVANNI LORIA

Skupaj z Giovannijem Lorio iz Felter sta tam izdala Puškinovega Borisa Godunova (1899).

Loriu je pomagal pri njegovih zbirkah prevodov: Fiori stranieri (Feltre 1899) in Nuovi fiori stranieri (Feltre 1907); med prevedenimi pesniki sta tudi Ivan Trinko in Peter Podreka;

 

N.V. GOGOLJ, Taras Bublba. Trinko ga je prevedel že 1884, kakor je pisal Franu Levcu 11. novembra 1884, in na čisto prepisal, tedaj pa je uvedel, da je izšel že v Milanu (1187, 1882). Ob 50-letnici pisateljeve smrti ga je izročil listu Il Cittadino Italiano (izhajal od 25. avgusta do 29. decembra 1901, štev. 34-52, in od 5. januarja do 9. marca 1902, štev. 1-10, skupaj 29 nadaljevanj; 1902 je izšel tudi v knjigi z dolgim Trinkovim uvodom o ruskem realizmu).

 

21. ČEHOV, Il delinquente (Il Cittadino Italiano 21. decembra 1902) in Come il sale (ibidem 1. februarja 1903).

 

NIKOLAJ LESKOV, Agli ultimi lembi del mondo (rokopis 31 dvojnih listov, ni znano, če je izšel in kje).

 

IZ POLŠČINE

 

HENRIK SIENKIEWICZ, Cristo fra le tenebre, vita nella morte. Seguiamolo! (Il Cittadino Italiano od 16. julija do 3. avgusta 1894; samostojna knjiga Seguiamolo! pri Tipografia del Patronato 1894; na koncu podlistkov in v uvodu v knjigo je Trinko zapisal, da je prevedel to delo kot protest proti blasfemični drami Giovannija Bovia Cristo alla festa di Purim, ki so jo je tedaj uprizarjali v gledališču Minerva v Vidmu); Cristo di Braila (Il Cittadino Italiano della domenica od 24. decembra 1899, štev. 50, do 4. februarja 1900, štev. 5), Janko il musico (Ud 1900); 1900 je združil v eni knjigi tri Sienkiewiczove povesti: Seguiamolo!, Janko il musico, Orfanella, ki je doživela tri izdaje; Seguiamolo!  je prevedel tudi v latinščino in je izšla v reviji Vox urbis (Cronia, Conoscenza del mondo slavo in Italia, 543).

 

O svojem prevajanju je Trinko nepopolno pisal Arturu Cronii 28. februarja 1932 (glej JiS 1980/81, 105-10, izčrpno v Trinkovem simpoziju v Rimu, 73-87).