Aldo CLODIG (KLODIČ)

Aldo Clodig (Klodič)

Kulturni delavec in ustvarjalec, pesnik

Grmek, 06.10.1945 – 02.02.2015

 

Rodil se je v družini Klodič, kjer so med 19. in 20. stoletjem imeli svoje korenine znameniti intelektualci (Anton Klodič, Maks Klodič…). Po maturi na trgovski šoli v Vidnu se je leta 1965 zaposlil kot uradnik, nato kot bančni uslužbenec v Čedadu. Že v mladih letih se je zavedel, da se je treba boriti proti asimilaciji zato, da Benečija ne zgubi svoje duše. Njegov prvi javni nastop je iz leta 1967, ko je skupaj z Antonom Birtičem in Petrom Medvesom zapel na Dnevu emigranta v Čedadu.

Proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja je začel sodelovati s kaplanom na Lesah gospodom Rinom Marchičem in peti v zboru Rečan. Deloval je v njem vseskozi kot dober pevec, več let tudi kot zborovodja. Kasneje je ustanovil in vodil tudi pevsko skupino Trepetički.

Bil je v skupini izobražencev in zavednih Slovencev, ki so leta 1969 ustanovili kulturno društvo Rečan in ga večkrat vodil kot predsednik. V njegovem kulturnem delovanju je vedno skrbel, da bo društvo močno vsidrano v domače okolje, obenem pa se je vseskozi trdil, da bi v kulturno delovanje vključeval mladino. In to mu je uspevalo, ker je mladim zaupal in jim ponujal možnosti kulturnega izražanja.

Ob ljubezni do domače slovenske besede in tradicije je bil prepričan, da gre za živo kulturno dediščino, ki jo je treba tudi obnavljati in razvijati. V ta okvir sodi njegova zamisel Sejma beneške piesmi, ki  ga je društvo Rečan prvič priredilo leta 1971 in je še danes ena od najbolj priljubljenih kulturnih manifestacij Benečije. In na njem je prvič zmagala prav Aldova pesem Pustita nam rože po našim sadit, ki še danes velja za kulturni manifest Benečije. To je tudi naslov treh zbornikov, v katerih so zbrane vse pesmi, ki so bile v teh letih napisane za senjam, veliko jih  je spesnil on sam.

Deloval je v Beneškem gledališču, za katerega je marsikaj napisal in zrežiral več del, dolgo obdobje ga je tudi vodil kot direktor. Bil je pobudnik visionarskega pohoda Čez namišljeno črto med Livkom in Topolovim, ki je zaživel še pred padcem meje.

Pisal je poezije in leta 2009 je izdal zbirko Duhuor an luna. Njegove pesmi so objavljene tudi v zborniku Besiede tele zemlje. Sodeloval je s časopisom Novi Matajur, Trinkovim koledarjem, objavil je knjigo o pohodu Čez namišljeno črto ter o vasi Hostne.

Narodno zaveden je spodbujal razmišljanje o identiteti, vrednotil je ljudsko izročilo (med drugim je oživil tradicijo Devetice božične v lieški fari), prepričan pa je bil tudi, da mora biti naša skupnost v koraku s časom in gojiti tudi knjižni jezik. Zato je bil med ustanovitelji Zavoda za slovensko izobraževanje in dvojezične šole, v odboru katere je bil do podržavljenja špetrske šole leta 2001. Bil je tudi član Inštituta za slovensko kulturo in v njegovem vodstvu.

Pridobil je tudi Gujonovo Priznanje.