Pasquale GUJON

Pasquale Gujon

Duhovnik, publicist in kulturni delavec

Bijače/Podbonesec 01.04.1909- 25.02.2002

 

Osnovno šolo je obiskal v Tarčetu, nato v Štoblanku in Ažli (ker je bil sirota ga je k sebi vzel stric duhovnik Ivan Gujon). Bogoslovje je končal v Vidnu, kjer je bil posvečen za duhovnika 12. julija1933. Bil je kaplan v Mažerolah, nato ga je škof leta 1937 zaradi krhkega zdravja poslal za župnika v Matajur, kjer je ostal šestdeset let, dokler se ni vrnil v domače Bijača. Kljub prepovedi je poučeval verouk in opravljal vse verske obrede v slovenščini tudi pod fašizmom in nadaljeval je tudi po vojni. Med vojno je podpiral slovensko in italijansko odporniško gibanje. Bil je nekaj časa celo blagajnik OF. Po znanem spopadu med Nemci in partizani na Matajurju, na katerem je padlo 31 partizanov, je pobral padle in odkrbel dostojen pokop. Po vojni je sodeloval z ANPI za postavitev spomenika v Matajurju.

Leta 1964 je s pomočjo CAI iz Čedada pozidal novo kapelico posvečeno Kristusu Odrešeniku na vrhu Matajurja (prejšnja je bila porušena v prvi svetovni vojni).

Branil je vseskozi narodne pravice svojih ljudi in dosledno uporabljal slovenščino v svoji fari, a ko je zaradi pomanjkanja duhovnikov prevzel skrb za Gornenj Barnas je tudi v tisti cerkvi ponovno uvedel slovensko pesem in molitev.

Raziskoval je zgodovino Beneške Slovenije in v knjigi Ljudje Nadiških dolin (La gente delle Valli del Natisone) dokazal, da so beneški Slovenci svobodno ljudstvo in da so se avtonomno upravljali tisoč let. Knjiga je izšla leta 1974, bila  je prva tovrstna publikacija v Benečiji in je naznanila bogato kasnejšo izdajateljsko dejavnost Slovencev v Benečiji.

Novembra 1995 so mu karabinjerji zaradi groteskne ovadbe, da je takratni osemdesetletni župnik na čelu rdečega Gladia in da skriva skladišče orožja, preiskali zakristijo. Nato je reagiral z ironijo in smehom.

Bil je tesen sodelovec časopisa Dom na straneh katerega je objavljal prodorne in zanimive prispevke v italijanščini in slovenščini, aktivno je sodeloval tudi s časopisom Novi Matajur. Sodeloval je s Trinkovim koledarjem, pisal je o naših problemih tudi v škofijskem tedniku La vita cattolica.

Leta 1989 je izdal molitvenik Naše domače beneške molitve, ker se je zavedal, da v cerkve in domove vse bolj prodira italijanščina in da se zgublja slovenski jezik, kar ga je zelo bolelo in skrbelo.

Prejel je številna odlikovanja, med njimi garibaldinsko kolajno, ki mu jo je podelila italijanska Zveza borcev ANPI in častni znak svobode Republike Slovenije.